Olivno olje je ena tistih stvari, ki sem jih začela zares ceniti šele, ko sem se preselila na svoje. Doma smo ga uporabljali vsak dan, a kot otrok nisem razmišljala, od kod pride ali kakšna je razlika med enim in drugim. Ko sem se prvič znašla v trgovini in poskušala izbrati steklenico zase, sem ugotovila, da olivno olje ni samo olivno olje.
Kupila sem prvega, ki mi je prišel pod roke – cenejšega, brez posebnega porekla. In razlika je bila očitna. Solata ni imela okusa, testenine so bile mastne, ne polne. Takrat sem si rekla: Če že kuham doma, naj bo dobro. Začela sem iskati boljše, poskušati lokalna olja, brati o sortah oljk, načinih pridelave. V Istri sem obiskala manjšo oljarno in prvič pokusila sveže stisnjeno olje, tisto intenzivno zeleno, pikantno, skoraj začimbno.
Danes imam vedno v shrambi kakovostno ekstra deviško olivno olje. Ne uporabljam ga za vse – za peko na visoki temperaturi raje izberem druge maščobe. A za vse, kar gre na krožnik brez kuhanja, brez oklevanja vzamem najboljše olje. Pokapljam ga po kruhu, zelenjavi, siru, celo po juhah pred serviranjem. Daje globino, svežino in tisti zadnji dotik, ki ga jed potrebuje.
Olivno olje je postalo nekaj, kar kupujem z občutkom. Ne gledam le cene, temveč poreklo, sorto, barvo in aromo. Ko najdem tisto pravo, si naredim zalogo. In vsakič, ko odprem novo steklenico, jo najprej povoham ker vem, da se tam skriva spomin na sonce, zemljo in nekaj, kar raste počasi.
Poseben čar ima tudi to, da je olivno olje vedno povezano z ljudmi in zgodbami. Ko ga kupim neposredno pri malem pridelovalcu, vem, kdo ga je stisnil, kje rastejo oljke, kako diši tisti kraj. Ena steklenica prinese s sabo košček pokrajine, tradicije in truda. In zato ga nikoli ne jemljem kot samoumevnega – zame je to dragocenost, ki jo z veseljem vključim v vsakdan.…