Pri raziskovanju stare hiše, ki so jo starši kupili kot vikend sva s sestro na prepovedanem raziskovanju podstrešja naletela na veliko zaklenjeno omaro. Kar nekaj dni sva potrebovala, da sva jo s pomočjo izvijača odklenila.
Ja, kadar koli sva bila na podstrešju in sva slišala, da so starši prišli domov, sva morala zbežati s podstrešja, da naju ne zasačijo pri prepovedanem. Prepovedano nama je bilo hodit po podstrešju, je bilo nevarno, saj če bi s korakom zgrešila leseni tram, bi se kaj lahko zgodilo, da kdo od naju pristane spodaj v kuhinji ali pa v sobi na tleh. Strop namreč ni bil pohoden, pa še tramovi so bili dotrajani.
Prepoved je bila na mestu. Samo ne za naju, mlada raziskovalca. Končno omara odklenjena. V napetem prilikovanju kaj bo notri, s kupnimi odpreva velika lesena škripajoča vrata omare. Najprej leva, potem še desna. Z žepno svetilko posvetiva v notranjost. Notri na policah pa cela zbirka svetil, stare lanterne po vseh policah, zložene od najmanjše do največje. Kar je bilo zanimivo so bile lanterne presenetljivo dobro ohranjene. Pa se mi posveti, sestri rečem naj počaka, sam pa skočim v očetovo drvarnico. Sem zadnjič opazil, da ima na zgornji polici omare tudi on pospravljene lanterne. Vzamem dve in jih odnesem na podstrešje. Naše so baterijske, pritisneva na gumb, vsak na svoji. Svetloba napolni temen prostor. In začneva primerjati. Ugotoviva, da so na policah zložene po nekem vrstnem redu. Na vrhu navadne, kjer si dal noter sveče, mali nižje na loj in olje, čisto spodaj na bencin. Po obliki so lanterne skoraj čisto enake našim, baterijskim, ki jih imamo, da si osvetlimo teraso pred hišo, saj zunaj nimamo električne napeljave. So pa lanterne izredno praktične in priročne ter vsestransko uporabne.
Že od nekdaj so jih uporabljali tudi za dajanje svetlobnih signalov, tako pri vlakih in avtomobilih, kot pri ladjah in pristajanju letal.…
