Ko sem prvič začel bolj resno delati, sem imel precej preprost pogled na stvari. Zdelo se mi je, da je najpomembneje to, da nalogo opraviš čim hitreje in greš naprej. Nisem razmišljal o tem, ali je vse narejeno popolnoma pravilno, temveč bolj o tem, da je delo zaključeno. Takrat se mi je zdelo, da je kontrola kakovosti le dodaten korak, ki po nepotrebnem upočasnjuje celoten proces. Zaradi tega sem ji posvečal zelo malo pozornosti in jo videl kot nekaj, kar ni zares ključno. Pogosto sem preskočil kakšno preverjanje, saj sem bil prepričan, da sem delo že opravil dovolj dobro in da ni potrebe po dodatnem nadzoru.
Sčasoma pa sem se znašel v okolju, kjer je bila kontrola kakovosti bistven del vsakega koraka. Tam ni bilo dovolj, da je bilo delo opravljeno, ampak je moralo biti opravljeno brez napak. Sprva mi je bilo to kar malo nenavadno, saj sem imel občutek, da se stvari preverjajo večkrat, kot bi bilo potrebno. Vendar ko sem začel bolj pozorno spremljati rezultate, sem hitro opazil razliko. Manj je bilo napak, manj popravkov in tudi manj nepotrebnega vračanja na že zaključene naloge. Prav tako sem opazil, da so bili projekti zaključeni bolj uspešno in z manj stresa. Takrat sem začel razumeti, da kontrola kakovosti v resnici prihrani čas, ne pa ga jemlje.
Danes izraz kontrola kakovosti razumem povsem drugače kot na začetku. Ne vidim je več kot dodatno obremenitev, temveč kot nekaj, kar daje delu pravo vrednost. Ko nekaj dokončam, si vedno vzamem še trenutek, da preverim podrobnosti, saj vem, da lahko prav tam naredim največjo razliko. Zaradi tega so moji rezultati boljši, jaz pa imam več zaupanja v svoje delo. Zanimivo je, kako lahko ena sprememba v pristopu tako močno vpliva na celoten način razmišljanja in dela, kar se pozna tudi na dolgi rok.